Andrey Reshetin, Fatimat Lafinsheva: violina
Andrey Penyugin: viola
Alexander Listratov: violončelo
Maria Uspenslaya: čembalo
Denis Penyugin: balalajka
Andrey Reshetin: umetniški vodja

Biografije:

Soloists of Catherine the Great
Ansambel »Soloists of Catherine the Great« (Sankt Peterburg) je edinstveni projekt Fundacije za oživljanje stare glasbe, ki želi odkriti in vrniti v sodobni kulturni kontekst bogato dediščino glasbe 18. stoletja v Rusiji. Ansambel je bil oblikovan posebej za izvajanje komorne glasbe (dueti, trii, kvarteti in kvinteti) in predstavlja jedro Orkestra Katarine Velike – prvega ruskega profesionalnega baročnega orkestra, ustanovljenega leta 2001. Glasbeniki ansambla so v sodelovanju s številnimi vodilnimi strokovnjaki in muzikologi začeli raziskovati ruske arhive, da bi odkrili in javnosti predstavili pozabljene mojstrovine ruskih dvornih skladateljev, kot so Kadoškin, Jarnovič, Tietz, Facius in drugi. Poleg tega se ansambel ukvarja tudi z glasbo, ki so jo v 18. in na začetku 19. stoletja igrali na ruskih plemiških posestvih in ki še vedno ohranja edinstveno vzdušje tega izginulega sveta.

Penyugin, Andrey
Andrej Penjugin (viola) je diplomiral na glasbenem liceju državnega konservatorija Rimski-Korsakov iz Sankt Peterburga (v razredu profesorja V. N. Kudrjaceva) in na državnem konservatoriju Rimski-Korsakov v Sankt Peterburgu. Leta 2004 je sodeloval na mednarodnem tekmovanju na Dunaju, leta 2002 pa je zasedel drugo mesto na mednarodnem tekmovanju v Rimu. Na mednarodnem tekmovanju v Nemčiji je leta 2002 kot član godalnega kvarteta zasedel tretje mesto. Penjugin trenutno nadaljuje podiplomski študij na državnem konservatoriju Rimski-Korsakov v Sankt Peterburgu (v razredu profesorja M. H. Gantvarga). Leta 2007 je kot član Orkestra Katarine Velike sodeloval pri eksperimentalni baročni gledališki predstavi “Boris Godunov” (1710) skladatelja Johanna Matthesona, ki je bila prva predstava baročne opere v Rusiji v sodobnih časih

Penyugin, Denis
Denis Penjugin (balalajka) – je študiral na šoli DM št. 12 v razredu M. M. Belavina. Diplomiral je na glasbenem liceju državnega konservatorija Rimski-Korsakov iz Sankt Peterburga (v razredu profesorja V. N. Konova) in na državnem konservatoriju Rimski-Korsakov v Sankt Peterburgu. Od leta 1999 je učitelj na glasbenem liceju Kulturnega odbora v Sankt Peterburgu, od leta 2004 do 2007 je učil na glasbenem liceju državnega konservatorija Rimski-Korsakov iz Sankt Peterburga, od leta 2004 pa na Univerzi Herzen v Sankt Peterburgu. Od leta 2004 sodeluje kot gost orkestra gledališča Mariinski (spremljevalec instrumentalistov ljudske glasbe). Od leta 2005 je član kvarteta ruskih ljudskih instrumentov “Tradicija”. Jeseni leta 2005 je skupaj z A. Tihomorovim posnel svoj prvi album “Kokoš ni ptica”. Trenutno nadaljuje svoj podiplomski študij na državnem konservatoriju Rimski-Korsakov v Sankt Peterburgu.

Reshetin, Andrey
Andrej Rešetin (umetniški vodja, violina) je bil eden prvih ruskih glasbenikov, ki se je začel ukvarjati s historično prakso izvajanja. Rešetin je diplomiral na državnem konservatoriju Rimski-Korsakov v Sankt Peterburgu, kjer je študiral pod vodstvom Aarona Knaifela. Pozneje je študiral baročno violino pod vodstvom Marie Leonhardt. Leta 1998 je skupaj z Elizabeth White, direktorico British Councila v Sankt Peterburgu, in Marcom de Maunyjem, pri Councilu zadolženim za umetniško dejavnosti, ustanovil mednarodni festival stare glasbe v Sankt Peterburgu, ki je postal eden vodilnih festivalov te vrste v Vzhodni Evropi. Leta 2007 je bil Rešetin glasbeni vodja eksperimentalne baročne gledališke predstave “Boris Godunov” (1710) skladatelja Johanna Matthesona, ki je bila prva predstava baročne opere v Rusiji v sodobnih časih. Rešetin je trenutno umetniški vodja ruske Fundacije za oživljanje stare glasbe.

Program

Джованни Паизиелло (Giovanni Paisiello, 1740 – 1816):
Первая аллегро для клавесина и струнных

Игнат Дубровский (Ignat Dubrovski, ? - ?):
Русская народная песня в вариациях (ca. 1800)

Антон Фердинанд Тиц (Anton Ferdinand Tietz, 1742 – 1810):
квартет посвященный Сенатору Теплову:
Romance.allegro

Иван Евстафиевич Хандошкин (Ivan Evstafievitch Khandoshkin, 1747 – 1804):
2 русские народные песня для скрипки и альта

Chevalier de Saint-George (1745 – 1799):
Le Concert de Monsieur de Saint-Georges:
Quartuor V:
Allegro/rondeau

Johann Heinrich Facius (fl 1800)
концерт для виолончел и струнных
1st movement

Jean-Philippe Rameau (1683 – 1764):
Пьеса курица – перекликание птиц

Chevalier de Saint-George (1745 – 1799)
Le Concert de Monsieur de Saint-Georges:
Quartuor IV
Allegro/ moderato

Komentar k programu:

"Rusko posestvo: Gosposkost in ljudskost"
Leta 1762 je car Peter III odredil “dekret o svobodi plemstva”. Z njim je plemiče osvobodil obvezne državne službe, tako da so lahko na svojih zemljiških posestvih svobodno živeli. Posledica tega je bil zelo pomemben pojav v ruski kulturi – svet ruskih posestev. Ta svet je bil planet posameznih osebnosti, bil je harmoničen in tragičen, poetičen in vsakdanji, aristokratski in ljudski. Bil je vse hkrati. Na plemiških posestvih od Sankt Peterburga do Urala je bilo mogoče slišati isto glasbo kot v evropskih prestolnicah Parizu, Dunaju in Sankt Peterburgu, včasih so glasbo izvajali izvrstno izšolani podložniki-kmetje. Podložniki so pogosto slikali, gradili stavbe, vzdrževali parke itn. Izšolani so bili v Evropi ali pa so jih izučili povabljeni evropski mojstri, vendar so ostali predstavniki svoje lokalne kulture. Ta neverjetna združitev lokalnega nacionalnega značaja in gosposkosti je postala zamisel za ta koncert.
Dmitrij Bortnjanski – učenec Galuppija. Njegov učenec je postal že med Galuppijevim bivanjem v Sankt Peterburgu, nato pa še deset let v Benetkah. Po svoje bi ga morali imeti za italijanskega skladatelja.
Henri Facius – virtuoz na čelu in violini, ki je več kot 20 let služil grofu Nikolaju Petroviču Šermentevu, komponiral, koncertiral in učil podložnike, ki so sestavljali grofov veliki orkester. Vila Šerementevega dvora je bila na začetku v Moskvi, konec 18. stoletja pa se je Nikolaj Petrovič preselil v Sankt Peterburg in s sabo vzel tudi svoje glasbenike. Preselili so se v zgradbo ob reki Fontanka – sijajen primerek ruskega baročnega sloga (arhitekt Sava Čevanskij). Danes ta palača gosti državni muzej glasbenih instrumentov.
Chevalier de Saint-Georges – velik violinist in skladatelj z dvora Louisja XI. Eden najboljših evropskih mojstrov sabljanja. Tega prinašalca prefinjenih evropskih izročil povezuje z Rusijo barva njegove kože: podobno kot simbol ruske kulture Puškin je po materi podedoval afriško kri.
Ivan Kandoškin – izjemni ruski violinist in skladatelj. Legenda pravi, da je bil učenec Tartinija. V tem trenutku tega ni mogoče ne potrditi ne zanikati. Očitno pa je, da se je šolal pri italijanskih violinistih, ki so delali v Sankt Peterburgu. Imel je neverjetno tehniko in ustvaril svoj lastni slog, ki je temeljil na ruskem ljudskem izročilu. O Kandoškinovi glasbi je mogoče reči, da je po obliki klasicizem elegantnih razsežnosti, harmoničen in skladen, po vsebini pa čustveni izbruh. Ohranjen ni noben Kandoškinov portret, imamo pa nekaj besed, ki nam slikajo njegovo podobo: “Ni bil pijanec, bil je srednje visoke in močne postave, imel je kratke, debele prste, do konca življenja je igral s kratkim Tartinijevim lokom, nosil je lasulje.”
Ignat Dubrovski – o tem violinistu in skladatelju ne vemo ničesar natančnega, razen da se je očitno zgledoval po I. Kandoškinu. Temo nocojšnje pesmi lahko najdemo na vrhu klavirja, ki je bil last Marije Federovne (žene carja Pavla I). Danes ta instrument stoji v palači v Pavlovsku.
A. F. Tietz – bil je učitelj violine carja Aleksandra I in ustanovitelj ruskih kvartetov. V Sankt Peterburgu je poosebljal elegantni klasicistični duh dunajskega dvora. V Rusiji je živel skoraj 40 let. Veljal je za norega, ker se je zaljubil v ugledno damo. Njen družbeni položaj je bil tako visok, da je bila njegova ljubezen lahko le neuslišana, zaradi česar je zbolel in se zavil v molk. Molčal je mnoga leta, še naprej pa je skladal in igral na številnih koncertih.
J.-P. Rameau – k vsemu, kar je že bilo povedano in napisano, nimam kaj dodati. Rad bi dodal le to, da je evropska glasba, ki je prišla v Rusijo, včasih dobila nenavadno obliko in postala zelo ljudska. Okrog leta 1830 je carica Ana Ivanovna poslala Timotija Belogradskega, ki je igral na glasbilo, podobno citram, v Dresden. Vrnil se je kot velik lutnjar, vendar ljudskih instrumentov ni popolnoma pozabil. Legenda pravi, da je sam Ivan Kandoškin igral na balalajko. Da so se konec 18. stoletja v evropski glasbi uporabljala značilna ruska ljudska glasbila, potrjuje premiera “Stvarjenja” J. Haydna, kjer je namesto pozavn igral orkester rogov.
(Andrej Rešetin)