Mechthild Karkow (Nemčija / Germany): violina / violin
Vincent Bernhardt (Nemčija / Germany): čembalo / harpsichord

Program:

Johann Sebastian Bach (1685 – 1750)

BWV 1021
Violino e Cembalo
Adagio / Vivace / Largo / Presto

BWV 1003
Violino solo
Grave / Allegro / Andante / Allegro

BWV 1015
Violino e Cembalo obligato
Dolce / Allegro / Andante un poco / Presto

odmor:

BWV 1023
Violino e Cembalo
[Preludio] / Adagio man on tanto / Allemanda / Gigue

BWV 1019
Violino e Cembalo obligato
Allegro / Largo / Allegro cembalo solo / Adagio / Allegro

Biogfrafije:

Karkow, Mechthild
Mechthild Karkow, zmagovalka mednarodnega tekmovanja “Bonporti 2007”, je študirala violino pri Nori Chastain in Ulfu Schneiderju in leta 2005 diplomirala z najvišjo oceno. Od leta 2002 se posveča študiju baročne violinske glasbe pri profesorjih, kot so Anne Röhrig, Simon Standage, Anton Steck, temu področju pa je v pretežni meri posvečen tudi njen podiplomski študij pri Petri Müllejans v Frankfurtu.
Nastopa z različnimi ansambli zgodnje glasbe, na primer na Internationale Händel-Festspiele, Forum Alte Musik Zürich, York Early Music Festival, Festival International Echternach, in igra v orkestrih, kot so European Union Baroque Orchestra, Orchestra of the Age of Enlightenment, Freiburger Barockorchester.

Bernhardt, Vincent
Vincent Bernhardt je najprej študiral klavir, nato pa je odkril baročno glasbo in orgle. Je študent na Conservatoire National Supérieur de Musique v Lyonu, kjer se izpopolnjuje v predmetih basso continuo, orgle (F. Espinasse in L. Schlumberger), improvizacija (F. Vaudray in G. Marghieri) in v kompoziciji v baročnem slogu. Poleg tega študira čembalo v Metzu (A. C. Bucher). Obiskoval je mojstrske razrede s čembalisti, kot so Pierre Hantaï, Lars-Ulrik Mortensen, Christian Rieger, Matthew Alls, Rudolf Lutz.
Vincent Bernhardt je bil čembalist v European Union Baroque Orchestra, kot izvajalec bassa continua pa je gostoval tudi pri National Orchestra of Lorraine.

 Komentar k programu:

Ta program vsebuje ves izbor violinskih sonat, ki jih je komponiral Johann Sebastian Bach: violinska sonata brez spremljave – pretežno v nemškem interesu; konvencionalna oblika continuo sonate – zelo razširjena v baročni glasbi; in sonate za violino in čembalo obligato – ki predstavlja vrsto trio sonate, baročni ideal kompozicijske tehnike.

Šest sonat in partite za solo violino so dolgo veljale za najtežji preizkus violinistovega obvladovanja instrumenta. Napisal jih je lahko le izjemno dober izvajalec in pogosto pozabljamo, da Bach ni bil le virtuoz na orglah, temveč tudi izjemen izvajalec na godalih. Bachova podpisana partitura je iz leta 1720, iz sredine šestletnega obdobja, ki ga je preživel kot kapellmeister v Cöthenu. V treh violinskih sonatah se je Bach odločil za italijansko zasnovo da chiesa, v kateri se izmenjujejo štirje tempi – počasni-hitri-počasni-hitri, in v kateri je drugi stavek polno razvita fuga.

V fugah je Bach z uporabo dvojnih, trojnih in včasih celo štirikratnih prekinitev ustvaril bogate polifonske teksture in, kot je dejal Forkel, "s posebnimi preobrati v melodiji je v enem samem delu skladbe kombiniral vse note, ki so potrebne za popolno modulacijo, tako da drugi del ni niti potreben niti mogoč". Teoretik in skladatelj Johann Mattheson je posebej občudoval Bachovo varčnost s temami. Leta 1737 je ob navedbi osmih not, ki sestavljajo fugo v sonati v a-molu, zapisal, da tako kot je mogoče sestaviti najboljše pridige na podlagi treh ali štirih besed besedila, tudi najbolje izdelane fuge pogosto temeljijo na najmanjšem številu not.

V prvi polovici osemnajstega stoletja so teoretiki in izvajalci instrumentalne komorne glasbe kot ideal kompozicijske tehnike častili teksturo trio sonate. Njen linearni kontrapunkt, ubrana harmonija in bogata melodija so dosegli popolno sintezo. Tekstura tria naj bi bila preizkusni kamen za vsakega pomembnega skladatelja; Mattheson opisuje posebne zahteve te zvrsti: "Vsi trije glasovi morajo vsak zase nositi čisto melodijo; hkrati pa morajo ves čas v največji meri podpirati trizvočno harmonijo, kot bi šlo za naključje." Skoraj noben drug skladatelj tistega časa ni tega ideala dvignil do take popolnosti kot Johann Sebastian Bach in Bachova uporaba čembala kot obligato partnerja instrumenta melodije je bila čudovita. Uporaba enega od dveh višjih glasov čembala v desni roki in basa v levi je dvema izvajalcema omogočila ustvarjanje triglasne kompozicijske strukture.

Obligato Sonata v a-molu je znamenita po svoji očarljivo vedri liričnosti. Ob pozornem poslušanju pa opazimo, da se Bach kljub temu ni odpovedal svoji umetnosti kontrapunkta. Nasprotno, prvi stavek se začne z natančnim triglasnim kanonom.

Obligato Sonata v G-duru je bila zapisana v več različicah, Bach zabriše meje med sonato in suito in elemente obeh kombinira v resnično originalno in posebno celoto. Rezultat je simetrična petstavčna oblika s solom čembala v središču.

Obstajata le dve Bachovi sonati za bolj konvencionalni "solo in continuo". Sonata v G-duru se je ohranila v rokopisu partiture, ki jo je leta 1721 zapisala Bachova druga žena Anna Magdalena. Bach je očitno verjel, da je continuo, ki ga je sam veliko uporabljal, zelo koristen za učence, saj se pojavlja v dveh sočasnih učnih virih.
Sonata v e-molu se začne s preludijem v stilu toccate, sledi pa adagio s tekočo kromatsko modulacijo. Dva plesna stavka poskrbita za prikupen zaključek da camera.

Kaj reči o trajni pomembnosti Bachove glasbe? Leta 1802, še pred Bachovim preporodom, je Forkel modro zapisal: "Da se Bachova melodija nikoli ne postara, ni kakovost, temveč bolj posledica njenih kakovosti. Vedno ostane lepa in mlada, kot narava, iz katere izhaja. [...] [S]vojo melodijo je razvil iz notranjih virov same umetnosti, ne oziraje se na diktate mode, vse je sveže in novo, kot bi bilo ustvarjeno včeraj."