Marc Mauillon (Francija / France): glas
Vivabiancaluna Biffi (Italija / Italy): viela
Angélique Mauillon (Francija / France): gotska harfa
Pierre Hamon (Francija / France)): flavte, tamburi, kornamuze, vodstvo

Biografije:

Biffi, Vivabiancaluna
Po tradicionalnem študiju violončela se je v njej zbudilo zanimanje za staro glasbo. Diplomirala je na Scola Cantorum Basiliensis v Švici iz petja in igranja na stare instrumente (viela, viola z lokom, renesančna viola da gamba). Od 1998 se posveča intenzivni koncertni dejavnosti in sodeluje z vrhunskimi evropskimi ansambli za staro glasbo (Lucidarium et Alla Francesca, Ansambel Gilles Binchois, Les Flamboyants, Hesperion XXI ...). Redno poučuje na Fondation Royaumont, mojstrske tečaje pa vodi na Conservatoire National Superieur de Musique de Lyon in na Scola Cantorum Basiliensis.

Hamon, Pierre
Najprej je bil samouk, nakar se je specializiral za kljunasto flavto pri Walterju Van Hauwe. Pozneje je postal učenec Hariprasada Chaurasia za flavto bansuri. Bil je so-direktor ansambla Alla Francesca od ustanovitve dalje, skupaj pa so posneli kakih 15 zgoščenk. Redno sodeluje z dirigentom Jordijem Savallom, od leta 1995 dalje. Njegov repertoar se razteza vse od 12. do 21. stoletja, zelo pa ga zanima tudi tradicionalna ljudska glasba raznih narodov. Je profesor na Conservatoire National Superieur de Musique de Lyon, redno pa ga vabijo za tečaje tudi na pomembne institucije za staro glasbo, kot na primer Scola Cantorum Basiliensis.
 

Mauillon, Angélique
Angélique Mauillon se je po študiju klasične harfe odločila za specializacijo v interpretaciji stare glasbe. Učila se je pri Eugènu Ferréju (Lyon) in Mari Galassijevi (Milano). Srednjeveško harfo igra v skupinah Mala Punica, Alla Francesca in La Doulce Sere, renesančno harfo pa v skupinah Doulce Mémoire in Les Jardins de Courtoisie.
Sodeluje pri številnih produkcijah baročne glasbe, kjer igra trojno harfo, na primer s skupinami, kot so Elyma, La Fenice, Le Concert d'Astrée, Les Paladins, Sesquialtera, Il Seminario Musicale. Staro harfo uči na CNR v Toursu.

Mauillon, Marc
Rodil se je 1980, in diplomiral na Conservatoire National Superieur de Musique v Parizu. Kaj kmalu je odkril svoje zanimanje za staro glasbo in začel peti s številnimi ansambli kot so Petite Bande, les Arts Florissants, Doulce Mémoire and Alla Francesca. Kot solist je nastopil z Berlinskimi Filharmoniki, pel je tudi Bachov Pasijon po Sv. Matevžu z Orchestre National de France. Leta 2004 je debitiral v operi kot Papageno, nato pa je leta 2005 oblikoval več vlog: bil je Roger v Le Balcon skladatelja Petra Eötvösa, Spoletta v Tosci, Bernardino v operi Benvenutto Cellini (z Orchestre National de France pod taktirko Johna Nelsona). Pel je tudi v operi Dido in Enej skupaj z Williamom Christiejem. Poje skladbe, ki so jih ustvarili Machaut, Monteverdi, Lully, Mozart, Schubert, Mahler, Poulenc, Aperghis in Scelci ... Izdal je zgoščenko svojega prvega recitala, posvečenega prvemu spevu lai GUillauma de Machauta, L'amoureus tourment, skupaj z Pierreom Hamonom in Vivabiancaluno Biffi (za založbo Eloquentia) ter bil zanjo nagrajen z diapason d'or in R10 Classica Répertoire.

Program:

Guillaume De Machaut (1300 - 1377):

Le Remede de Fortune:
Qui n’aroit autre deport:
Lai

Tel rit au main qui au soir pleure:
Complainte

Joye, plaisance, et douce nourriture:
Chant Royal

En amer a douce vie:
Balladelle

Dame, de qui toute ma joye vient:
Ballade

Dame, a vous sans retollir:
Chanson Balladée

Dame, mon cuer en vous remaint:
Rondelet

Komentar k programu:

Dama odkrije anonimni lai v svojo čast. Pesnik ji ga prebere, vendar zaradi strahu, da bi ji razkril svojo ljubezen, ne upa povedati, da je njegov avtor, zato brez besed pobegne. Obupan se zateče na velik vrt. Tam spesni dolgo, vzvišeno žalostinko, v kateri okrivi Usodo. Kot v Boetijevi Tolažbi filozofije, po kateri se je Machaut zgledoval v tem delu pesmi, se mu prikaže Upanje (pri Boetiju Filozofija) in ga z razmišljanjem o usodi potolaži. Machaut poda njegov govor v dveh lirskih pesmih, in sicer kraljevskem spevu in baladi. Pesnik, ki se mu je vrnila samozavest, se vrne k ljubljeni in med potjo spesni balado Dame de qui toute ma joie vient (Dama, ki je vir vse moje radosti). Dama v veseli družbi ga povabi, naj zapleše in nato zapoje: takrat zapoje balado (virelai). Potem ko se udeleži maše in drugih slavij, pesnik nazadnje izpove svojo ljubezen, ki jo dama sprejme z naklonjenostjo. Vendar po koncu obeda in po novih zabavah pride trenutek slovesa. Ljubimca si izmenjata prstana in pesnik ob odhodu zapoje rondelet Dame, mon cœur en vous remaint (Dama, moje srce ostaja pri vas).

To je povzetek slavne pesmi Zdravilo usode, ki ima več kot 4000 verzov in lirske vložke (pesmi). Prvič se pojavi v najstarejšem Machautovem rokopisu, ki se je ohranil vse do danes. Ta rokopis (BN fr 1586 ali rokopis C) s čudovitimi iluminacijami je verjetno eden najlepših srednjeveških rokopisov, ki jih hrani Narodna knjižnica v Parizu. Njegovo izdelavo je malo pred letom 1350 vodil in nadziral sam Machaut. Takrat se je Machaut, potem ko je živel pri pomembnežih takratnega sveta in s češkim kraljem Ivanom Luksemburškim, pri katerem je služboval kot tajnik, prepotoval vso Vzhodno Evropo, od severa Italije do Litve, umaknil kot kanonik v Reims, da bi se posvetil pisanju, skladanju, ohranjanju in širjenju svojega dela. Zaradi zadnjih dveh dejavnosti je popolnoma inovativen. Njegovo delo se je širilo po vsej Evropi še dolgo po njegovi smrti.

Zdravilo usode je verjetno najpomembnejša francoska ljubezenska pesem 14. stoletja. Kot pesniški vzorec dvorske ljubezni in tudi kot glasbeni vzorec je imela velik vpliv po vsej Evropi, saj je Machaut v njej določil oblike. Te lirske pesmi z izjemnimi pesniškimi in glasbenimi odlikami odlično odražajo in hkrati pospešujejo pripoved in duševna stanja pesnika v njegovi ljubezenski in umetniški iniciaciji, saj nas Machaut povabi na dvojno iniciacijsko pot, ljubezensko in seveda tudi (predvsem?) umetniško, kar napovedujejo prvi verzi pesmi: »Cil qui veult aucun art aprendre« (»Tisti, ki se želi naučiti umetnosti«). Čeprav je pripovedovalec Ljubimec – Pesnik na koncu iz neplodnega brezdelja, v katerem je živel pred srečanjem z damo, napredoval do umetniške zrelosti, čeprav je od Upanja izvedel za zdravilo proti usodi (potrpljenje in zadovoljstvo) in čeprav se mu očitno ponuja optimistična prihodnost, v resnici ni prepričan o resničnosti ljubezenskih čustev svoje dame, kot razkrivajo zadnje besede pesmi: »Or doint Dieus qu’en bon gré le prengne, Et qu’en li servant ne mesprengne«.

Ali je v 21. stoletju smiselno razlagati to mojstrovino iz 14. stoletja? In ali je bila sploh kdaj razložena? Najprej je treba poskusiti razumeti, kaj je bil rokopis z iluminacijami, kakršen je rokopis C, ki ga je Machaut sam nadziral in ki smo ga uporabili za naše delo: to je bil neke vrste večpredstavnostna stvaritev. Knjiga je bila zaklad, ki so ga občudovali zaradi njega samega in njegovih čudovitih iluminacij. Brali so ga lahko različno, v zasebnih prostorih spalnice ali na javnih branjih, kjer so brali samo odlomke. Vključene lirske pesmi so se lahko pele tudi posebej. Ker so bile nove knjige redke, je bil na dvoru nakup takega dela vedno velik dogodek, o katerem so razpravljali in izražali »kulturne« komentarje še tedne pozneje. Vedno znova so se vračali k njej. Tako delo se ni nikoli sprejemalo samo na en način: lai je mogoče brati ali peti, kot je zapisal Machaut. V drugi pesmi z liričnimi vložki (Le Voir Dit) so nekatere finese in pesniški postopki opazni samo ob ogledu knjige. Torej ne obstaja idealna in splošna razlaga Zdravila usode, zato vam lahko tu ponudimo samo predvsem glasbeni in nujno delni pogled na delo, za katerega smo se odločili, da ga predstavimo s sedmimi uglasbenimi lirskimi pesmimi, in sicer po njihovem vrstnem redu in brez drugih glasbenih vložkov. Verjetno prvič po 14. stoletju pojemo lirske oblike v celoti, a ne zaradi slepega navdušenja, ampak zato, ker verjamemo v temeljni umetniški interes tega dejanja, ki daje vsaki obliki njeno pravo razsežnost in mesto v Machautovi umetnini, ne da bi ji odvzel pomen in glasbo besed in rim, ki stalno in spretno obnavljajo glasbo not. Tako bo potovanje (dolgo približno uro in 40 minut) sledilo vrstnemu redu in naravi skladb od najzapletenejših in skladnih enoglasnih del, kot sta lai in žalostinka – oh, kako veličastna predstavnika starega »kovanja« – do bolj radostnih večglasnih oblik s poživljajočim kontrapunktom, značilnim za tako skladanje, ki ga Machaut imenuje »novo kovanje«. Razen prologa in nekaj uvodnih verzov smo izbrali kot vezi med pesmimi nekaj naslovov, razlag iluminacij rokopisa C, ki odlično ponazarjajo pripoved.