Antonio Campillo: traverso, Maite Larburu: violina
Catherine Bahn: viola da gamba
Jorge López-Escribano: čembalo

Program

Jean-Baptiste Quentin Le Jeune (1718 – ca.1750):
Sonates en trio et a Quatre parties:
Quatour IV:
Allegro / Adagio / Moderement / Moderement
(op. 11)

Jean-Philippe Rameau (1683 – 1764):
Pieces de clavecin en concerts:
Premier Concert:
La Coulicam / La Livri (rondeau gratieux) / Le Vezinet

Louis-Gabriel Guillemain (1705 – 1770):
Six sonates en quatours ou Conversations Galantes, second livre
Sonate en Quatour VI
Allegro / Aria gracieusement et Altro / Presto

Jean-Fery Rebel (1666 – 1747):
Les Caractères de la danse
Prélude / Courante / Minuet / Bourée / Chaconne / Sarabande / Gigue /
Rigaudon / Passepied / Gavotte / Sonate / Loure / Musette / Sonate

George PhilippeTelemann (1681 – 1767):
Nouveaux Quatours en Six Suites
Quatour VI
Prélude (A discrétion-trés vite-A discrétion) / Gai / Vite / Gracieusment / Distrait / Modéré
(TWV 43) 

Komentar k programu:

Recreation de Musique: gledališče in virtuoznost v Parizu

V začetku 18. stoletja je zanimanje za komorno glasbo začelo naraščati tako na dvoru Ludvika XIV. Kot v pariških domovih. Za izvajanje nove glasbe so se začele odpirati tudi nove dvorane, na primer leta 1725 ustanovljeni Concert Spirituel, ki so zagotovile oder tudi virtuoznim mednarodnim glasbenikom. Naslov našega programa smo si izposodili od Jeana-Marie Leclaira, ki je leta 1728 prvič nastopil v Concert Spirituel. Najprej je slovel kot plesalec in baletni mojster iz Torina, šele pozneje pa se je proslavil kot violinist. Študiral je pri Somisu in Corelliju. Svoje prve “Recreation de Musique” je napisal leta 1736. Proti sredini 18. stoletja, v času Ludvika XV. In salonov, se je krepilo zanimanje za subtilno in prefinjeno. Velike sobane Versaillesa so bile predelane v majhne rokokojske salone, v katerih so se zbirali umetniki, filozofi in glasbeniki.

Jean-Fery Rebel (1666–1747) je violino in kompozicijo študiral pri Lullyju ter bil član ansambla 24 Violons du Roi. “Les Characteres de la danse” je mešanica različnih plesov iz takratnega časa, izvajali pa so jo najbolj znani sodobni plesalci. Rebelova plesna glasba je bila nedvomno zelo uspešna zaradi kontrastov med širokim naborom ritmov, tonov, odtenkov in čustvenih podtonov v orkestraciji in zapisu. Skladba je prvič izšla leta 1715 (istega leta je umrl tudi Ludvik XIV.), napisana pa je bila za dve violini in basso continuo, v nekaterih stavkih pa so se lahko po želji vključili še flavta, oboa in fagot. Proti koncu vladavine Ludvika XIV. Se je kralj zaradi vojaških porazov in osebnih tragedij umaknil iz dejavnega družbenega življenja. Dnevi velikih glasbenih, gledaliških in plesnih nastopov so se bližali koncu, čeprav je vladar še vedno v svojih bivalnih prostorih občasno prisluhnil komornim skladbam v izvedbi svojih najljubših umetnikov. Med glasbeniki, ki so tam nastopali, so bili Marais in Forqueray (viola), Jaquet de la Guerre in Couperin (čembalo), Robert de Visee, Jean-Fery Rebel (violina) ter Descoteaux in Rebille (flavta).

Jean-Philippe Rameau (1683–1764) je svojo edino komorno skladbo Piece de clavecin en concerts zložil leta 1741 in se zelo razlikuje od Corellijevih trio sonat. Namesto običajnega generalbasa čembalista spremljajo violina, flavta in viola. Obligato za čembalo spominja na Bachove obligato sonate, napisane dvajset let prej. Rameau uporablja tudi druga glasbila za obogatitev teksture in barvitosti partiture za čembalo, ki se lahko izvaja tudi solistično. Pred tem je na Rameau pod Couperinovim vplivom za čembalo solo napisal “Piece de Clavecin”, leta 1734 pa ga je Mondonville spodbudil, da je začel skladati novo zvrst, in sicer sonato s spremljavo. Mondonvilleove sonate za čembalo so se izvajale samo ob spremljavi violine.
Stavki v teh skladbah so imeli imena, posvečena osebam ali krajem.

Pod vplivom Corellijevih trio sonat je bil Couperin prvi francoski skladatelj, ki je italijanski slog združil s francoskim, in sicer Lullyjevim. Trdil je, da je napisal prvo sonato v Franciji, za njim pa so podobno skladali tudi Rebel, Leclair in La Guerre. Štiripartitno skladanje je uvedel G. P. Telemann, njegova najzgodnejša dela iz Eisenacha pa so nastala tudi pod vplivom Corellija in francoskih skladateljev po Lullyju. Leta 1736 je Telemann med obiskom v Parizu objavil svoj prvi sklop Šestih kvartetov za violino, flavto, violo ali violončelo in basso continuo, ki jim je dve leti pozneje sledil še sklop Novi kvarteti, ki predstavljajo njegov najizvirnejši in najbolj inovativen prispevek h komorni glasbi. Barvita instrumentalizacija in različni dialogi med štirimi glasbeniki spominjajo na pogovor brez besed. Telemannovi kvarteti so navdihnili tudi Jean-Baptista Quentina mlajšega in “Conversations galantes et amusantes” Louisa-Gabriela Guillemaina (1743 in 1756).

Galantni slog, kakor ga je opredelil Voltaire, “želi ugajati”. Izhaja iz dvorne etikete, vendar se je prenesel tudi v razsvetljenstvo. V glasbi 18. stoletja pomeni lahkotno spremljavo, sodobne melodije in ustrezno pravilno izvedbo. Začetek Sonate IV, Op. 12 Quentina le Jeunea se začne in konča v enoglasnem D-duru, podobno pa se začenjajo tudi mnogi Guillemainovi kvarteti, kar simbolizira enakovreden pogovor med prijatelji. Graciozni dialogi se nato nadaljujejo v parih in variacijah kot pas de quatre, ki poveže dva plešoča para. Kot v dobrem in ljubečem pogovoru med prijatelji in kolegi pogovoru se glasbila enakovredno izmenjujejo in izrazijo. O Quentinu ne vemo veliko, razen da je bil violinist v pariški Operi leta 1718 in plodovit skladatelj. Samo njegovi kvarteti so zbrani v opusih 11, 12, 15 in 17.
Tudi Guillemain (1705–1770) je bil violinist, ki je študiral v Italiji (pri G. B. Somisu). Leta 1737 je postal dvorni glasbenik pri Ludviku XV. V Sonati št. 6 se enovita lestvica začne v zadnjem stavku, Presto. Prvi stavek se začne s prizorom treh prijateljev, ki četrtemu barvito pripovedujejo svojo različico zgodbe. Vsak sogovornik začne pripovedovati, ko pa se zgodba razvije, jo pripovedujejo skupaj. Guillemainovi “Conversations” so tehnično zahtevni za vsa štiri glasbila. Na primer, idiomatični violinski pasusi imajo dvojne pavze, menjave strun in zapletene lokovne pasaže. Skladbe so bile nedvomno napisane za nekatere virtuoze tistega časa. Telemannove kvartete so izvajali najboljši glasbeniki v Parizu, Michel Blavet (traverso), Guignon (violina), J. B. A. Forqueray (viola) in princ Edvard (čembalo).Tudi če je tehnično zahteven, je pogovor še vedno lahkoten in graciozen. Italijani so galantnost enačili z gracioznim petjem. Srednji stavek Sonate VI. Je graciozno odpeta arija, ki spominja na slike Antoinea Watteauja, na primer Vkrcanje na Cythero, kjer se elegantni pari zapletajo v pogovore in ljubezenske igrice, značilne za tisti čas. Ozadje prizora je zamegljena pokrajina, ki je kontrastna okrasnim figuram. Čeprav sanjava in srečna, slika odslikava tudi poetično melanholijo.

Razsvetljenstvo je stremelo k žlahtnosti za človeka, njegova družba pa je želela požlahtniti podrobnosti prav pri vsem. »Recreation« so razumeli kot dejavnost, ki zabava in poživlja. Tako takrat kot danes upamo, da vas bodo naši glasbeni pogovori in »rekreacije« spodbudili k razmišljanju, da se bo minljivi glasbeni trenutek lahko preobrazil v nerazložljivo srečanje, ki bo še dolgo odzvanjalo v spominu.