Lia Serafini: sopran
Lorenzo Cavasanti: kljunaste flavte
Antonio Fantinuoli: violončelo
Paola Erdas: čembalo, vodstvo

Program

Antonio de Cabezon (1510-1566):
Libro de Cifra Nueva para Tecla, Arpa y Vihuela:
Jesuchristo Hombre y Dios
(Alcalà de Henares, 1557)

Diego de Cásseda:
Solo al Santísimo

Sebastián Durón (1660 - 1716):
Tonada sola con flautas para soprano

Bartolomeo Montalbano (1600 – 1651):
Sinfonie:
Sinfonia "Sghemma"
(Palermo, 1629)

Tarquinio Merula (1594 - 1665):
Curtio precipitato et altri capricii:
Op. 13:
Or ch’e’ tempo di dormire
Venezia 1638

Sebastián Durón (1660 – 1716):
Cantada al Santísimo con Flautas

Antonio de Cabezon (1510 - 1566):
Obras de musica

Sebastián Durón (1660 - 1716):
Cantada a voz sola al Santísimo y de Pasion:
Fray Antonio Martin y Coll – Anonimous
Tonos de Palacio
Cancion

Juan del Vado:
Tonada a San Francisco

Bartolomè Selma y Salaverde:
Canzoni Fantasie et Correnti:
Canzona a doi, basso e soprano
(Venezia 1638)

Giovanni Felice Sances:
Stabat Mater

podpore / snemanje / vinar:

S prijazno podporo / With the kind support of:
Istituto Italiano di Cultura in Slovenia
/ Istituto Italiano di Cultura in Slovenia /

Vinar koncerta / Wine provided by:
Klet Imeno, Šmarje pri Jelšah

Komentar k programu:

Baročna kultura lepote v španskem Sredozemlju

“Siglo de Oro” je izredno primerna oznaka, s katero lahko opredelimo izjemni sijaj umetnosti v Španiji v obdobju med dvema kronološkima mejnikoma, renesanso in barokom. Od sredine 16. stoletja do druge polovice 17. stoletja je Iberski polotok prvič v zgodovini uveljavil svojo vlogo v Evropi, ne le kot hegemonistična vojaška sila, temveč tudi kot prostor razcveta umetniških dejavnosti. Španska ozemlja v Sredozemlju so se iz njega napajala, a tudi veliko prispevala k ustvarjanju tega neponovljivega bogastva iberskih muz.
Prevladujoče poteze glasbene pokrajine ibersko-sredozemske družbe je lahko prepoznati: vokalna in instrumentalna sakralna glasba na eni strani in posvetna glasba – skupna množicam in eliti – v obliki plesov za enega ali več glasbenih instrumentov. Domnevna umetniška izmenjava med glasbeniki različnih sredozemskih obal je bila v resnici redek, če ne skoraj nepomemben pojav. V Španiji je bilo malo pomembnih italijanskih glasbenikov, še manj pa je bilo iberskih na jugu Italije (izjema je prisotnost kapelnika Galana na Sardiniji). In vendar so glasbeni repertoarji in formule za improvizacijo intenzivno krožili. Zato ne preseneča, da najdemo tesne povezave med tisočerimi villancicos, komponiranimi v baročni Španiji, in motetom za solo vokal in instrumente, ki se je v 17. stoletju uporabljal v Neaplju in Palermu. Oblika te sakralne kompozicije je v obeh primerih izmenično vrstenje kitic za solo vokal in refrenov za vokalne in instrumentalne skupine z močnim ritmičnim značajem. Ta oblika pa se spremeni v tonadi, vrsti sakralne arije, ki temelji na melodični liniji petja in ki se je pod italijanskim vplivom pozneje razvila v bolj artikulirano cantado. Čistost vokalnih intonacij, ki včasih uporabljajo ljudska besedila, pogosteje pa besedila iz bolj prečiščenih literarnih virov, se sklada z estetskim idealom duhovnega erosa, ki ga v največji meri predstavlja ekstaza Berninijeve svete Tereze. Na ozemljih, ki so jih pod budnim očesom svete inkvizicije obvladovali (obsedali) eksistencialni parametri svetega, je dovoljena kršitev svetega kljub temu cvetela v plesu. Plesi so se odvijali v vladarskih palačah in na procesijah ob cesti, v verskih šolah in v intimnem okolju mestnih domov. Med najbolj pogostimi formulami, ki so se uporabljale za sestavljanje instrumentalnih variacij, vključno s tistimi, ki niso bile namenjene plesu, je passemezzo gotovo italijanskega izvora: najstarejša omemba izvira iz beneškega rokopisa za klaviaturo iz časa okrog leta 1530, a obsežne cikluse variacij na passemezzo (v dveh variacijah na stari način v molu in na moderni način v duru) najdemo v knjigah, ki so jih natisnili slavni izvajalci na lutnjah v drugi polovici 16. stoletja, kot je Giacomo Gorzanis, južnjak, ki se je preselil na sever (“slep, iz Puglie, prebival v Trstu”). Tudi v verski glasbi so prevladovali obsedeni ritmi (basso ostinato), katerih izvor so, ne vedno upravičeno, pripisovali špansko-ameriškim kolonijam. Res je, da z Iberskega polotoka izvirajo oblike, kot so folia ali različni tenores, ki jih najdemo v zbirki, ki jo je leta 1553 objavil Diego Ortiz iz Toleda, mojster kraljeve kapele v Neaplju. A po drugi strani kaže, da passacaglia (kastiljska etimologija: "pasar calle", ki se nanaša na znano villanello iz 16. stoletja "Chi passa per sta strada") morda izvira iz Neaplja; najstarejše oblike so namreč antologije za kitaro, sestavljene v Neaplju konec 16. stoletja. Na začetku 17. stoletja je passacaglia postala ena najpogosteje uporabljenih oblik za komponiranje prvih homofonij s spremljavo, kmalu pa so bile vključene tudi v strukturo recitativov (le ime rimskega pevca in skladatelja, Giovannija Feliceja Sancheza, ohranja povezave s Španijo). Edina ohranjena "špansko-sardinska" pesmarica iz 17. stoletja – to je zbirka pesmi, ki so pretežno v kastiljskem jeziku (Milano, Biblioteca Nazionale Braidense, AC VIII 7) – ne navaja glasbe, ki se je uporabljala, a kljub temu zahvaljujoč besedilom španskih villancicos in pesmi v sardinskem logudoreškem in galureškem jeziku dokazuje kontinuiteto ustnega izročila elementov baročne glasbene kulture španskega izvora na otoku vse do današnjih dni. Prav tak način raziskovanja, ki izhaja iz sodelovanja med glasbeniki in muzikologi, je najbolj privlačen: raziskovanje sledov kontinuitete v skupni kulturi.
Povzeto po knjižici, priloženi zgoščenki Hermosuras, ki jo je napisal Dinko Fabris.

Biografija:

Ansambel Janas sta leta 1996 ustanovila Paola Erdas and Lorenzo Cavasanti. Skupina je kmalu postala večinstrumentalna, zvok čembala so okrepili vokali, pihala, godala in tolkala, predstave so postale kombinacija poezije, plesa in glasbe poznorenesančnega in baročnega obdobja v sredozemskem območju. Ansambel Janas se repertoarja šestnajstega in sedemnajstega stoletja loteva zgodovinsko poglobljeno v najširšem pomenu izraza, z estetiko, ki nikoli ne preneha težiti po absolutni lepoti zvoka, ki je za Paolo Erdas vedno zelo pomembna.