Agnès Mellon: sopran
Hélène Schmitt: violina
Julien Léonard: viola da gamba
Brice Sailly: orgle

Agnès Mellon: umetniško vodstvo
 

Program:

Georg Friedrich Handel (1685 – 1759):
Deutsche Arien:
Meine Seele hört im sehen
(HWV 207)

Carl Friedrich Abel (1723 - 1787):
Pieces for solo viol:
Suite pour basse de viole seule en ré mineur:
Prélude / Allegro / Moderato
(MS Drexel 5871)

Johann Sebastian Bach (1685 – 1750):
Gott, wie dein Name, so ist auch dein Ruhm (cantata):
Jesus soll mein erstes Wort
(BWV 171)

Johann Sebastian Bach (1685 - 1750):
Clavier Übung III:
Duetti I in e minor
(BWV 802)

Johann Sebastian Bach (1685 - 1750):
Clavier Übung III:
Fugetta super Diess sind die heiligen zehen geboth
(BWV 679)

Georg Friedrich Handel (1685 - 1759):
Deutsche Arien:
Singe, Seele, Gott zum Preise (ca. 1724-26)
London,
(HWV 206)

Johann Sebastian Bach (1685 - 1750):
Schwingt freudig euch empor (cantata):
Auch mit gedämpften, schwachen Stimmen
(BWV 36)

Johann Sebastian Bach (1685 - 1750):
Sei Solo a Violino senza Basso accompagnato:
Sonata no 1:
Adagio / Fuga: Allegro / Siciliana / Presto
(BWV 1001)

Georg Philip Telemann (1681 - 1767):
Am Feste Johannes des Täufers (cantata):
Die Kinder des Höchsten
(TWV 1:394)
 

Komentar k programu:

Nemčija v iskanju svoje identitete

Nemško govoreče države so skozi celotno 17. stoletje ustvarile veliko odličnih glasbenikov, a so se svoje glasbene veličine zavedle relativno pozno. Zanimivo je, da se ta nacionalni čut pravzaprav ni razvil kot odziv na vpliv tujih glasbenikov, ampak je bil rezultat združitve dveh takrat v Evropi popularnih glasbenih slogov: italijanskega in francoskega. Joachim Quantz je zapisal, da »ko nekdo zmore razsodno izbrati med kopico glasbenih okusov drugih narodov, je rezultat vmesni slog, ki ga lahko zelo skromno poimenujemo nemški slog ne le zato, ker smo Nemci prvi odkrili to izrazno obliko, pač pa ker smo bili priča njenemu večletnemu uspehu in – kot se zdi – je ta slog ugajal tudi Italijanom in Francozom«.
Zatem ko je ugled tega glasbenega žanra postopoma pešal, je Wilhelm Hertel leta 1758 razglasil: »V glasbi smo se povsem osvobodili odvisnosti od tujcev, saj spretno in z izredno tenkočutnostjo lepoto italijanske in francoske glasbe izkoriščamo v svoj prid.« Zavest Nemcev o svojem umetniškem bogastvu je spremljal patriotizem, ki se je razbohotil z vzponom buržoazije. To široko družbeno gibanje je glasbenikom odvzelo status obrtnikov, ki so bili pogodbeno vezani na dvor ali mesto, in jim priznalo status pravih umetnikov, zmožnih izražati dušo nekega naroda.

Zgodovinsko so Johann Sebastian Bach, Georg Friedrich Händel in Georg Philipp Telemann kljub nestanovitnemu uspehu trije največji nemški skladatelji prve polovice 18. stoletja. Pesnik in humanist Christoph Gottsched, ki se je že zavedal njihove genialnosti, je leta 1728 dejal: »Slavni Telemann je eden treh velikih mojstrov glasbe, ki dviguje čast naši državi. Händla občudujejo vsi londonski poznavalci glasbe, herr kapellmeister Bach pa je vodilni plemič v Saksoniji. Vseh treh glasbenikov ne posluša le Nemčija, ampak tudi Italija in Francija, kjer uživajo vsesplošno podporo.«

Bach je bil za časa življenja najmanj poznan. Kljub neizmerni genialnosti je užival relativno skromen ugled. Ko je bil od leta 1717 do 1722 v službi princa Leopolda von Anhalt-Köthena, je sestavil ogromno instrumentalnih skladb za odlične dvorne glasbenike svojega patrona: brandeburški koncerti, sonate za violino in čembalo, sonate in partite za solo violino, suite za čelo brez spremljave in druge mojstrovine. (Bach je sestavil suite za čelista in igralca na violino da gamba Christiana Ferdinanda Abela. V osemdesetih letih 17. stoletja je bil njegov sin Carl Friedrich, ki se je izučil v Londonu, zadnji največji igralec basovske viole, preden je ta instrument popolnoma zasenčil čelo.)

Ko je nastopil mesto cerkvenega pevca v cerkvi St. Thomas v Leipzigu leta 1723, se je Bach posvetil komponiranju cerkvenih kantat (Bach je bil luteranec na kalvinističnem dvoru Köthena). V tej obliki so imeli zbori in korali pomembno vlogo, včasih so jih spremljali številčni instrumentalni ansambli. Arije da capo so vedno napisane v duhu komorne glasbe in zahtevajo izredno mojstrstvo in tehnične spretnosti izvajalcev.

V tem obdobju je Händel zasledoval povsem drugačno kariero. Kot največji v Angliji živeči glasbenik tega časa je italijansko opero promoviral več kot tri desetletja, komponiral skladbe za svojo operno družbo in jo vodil z železno roko. Šele proti koncu življenja je napisal znane angleške oratorije, medtem ko je za svojo domovino napisal zelo malo skladb. Devet nemških arij je napisal na obisku pri materi v Hallu leta 1729, ko se je vrnil s potovanja v Italiji, kjer je iskal nove pevce za svojo operno družbo. Ko je odkril nabožno naturalistično poezijo pastorja B. H. Brockesa, se je po vrnitvi v London nekaj njegovih verzov odločil uglasbiti. To je napravil v obliki intimnega in ognjevitega dvogovora med vokalom in solo instrumentom.

Od vseh treh skladateljev je za časa življenja najbolj slovel Telemann, ki je bil tudi najplodovitejši. Ustvaril je mnogo več kot Bach in Händel skupaj! (Čeprav ob tem velja omeniti, da je Telemann živel 86 let.) Arija Die Kinder des Höchsten sind rufende Stimmen je odlomek kantate za baptista sv. Ivana, ki je bila odkrita v Hamburgu leta 1726 kot del pomembne zbirke, prvič objavljene v obliki periodičnega časopisa z naslovom Der Harmonische Gottes-Dienst. Sestavljena je za manjše glasbene skupine in en glas, kakršne so bile italijanske različice. Kantate iz te zbirke so bile primerne tako za cerkvene obrede kakor tudi za domače molitvene obrede.

V besedilu kantate iz leta 1729 je pesnica Marianne von Ziegler potrdila že priznano veličino treh mojstrov, ki so si med seboj tako različni: »Le kdo bi lahko bil napisal to skladbo? Je bil to Telemann, Bach ali Händel?”
 

Biografija:

Skupina Barcarole, ki jo je Agnès Mellon ustanovila leta 1997, je odgovor na željo po skupini, predani baročnemu repertoarju za glas in nekaj glasbil. Agnès Mellon, operna pevka s številnimi odrskimi in repertoarnimi izkušnjami, se navdušuje nad projekti v majhnih skupinah. Skupina nastopa predvsem v Franciji, pa tudi drugod po Evropi, kmalu pa jo bodo slišali tudi na Japonskem. Prvi posnetek Barcarole, Les déesses outragées (Razžaljene boginje), je izšel leta 2005 pri glasbeni založbi Alpha. Program Mezzo predvaja koncert iz leta 2006 Mater beata, Mater dolorosa. Ta program bo izšel na naslednji plošči, ki jo bo Barcarole posnela pri založbi Alpha.