Trboveljska dolina leži v osrčju Slovenije. Značilnost pokrajine je hribovitost, s poselitvijo v ozki dolgi dolini. Prepoznavnost kraja sta v zadnjih dvesto letih zaznamovala premog in rudarjenje. Oba sta pustila pečat ljudem in krajini. V mestu je vrsta tipičnih rudarskih kolonij - Njiva, Terezija, Žabja vas, Kurja vas, nasipov jalovine, pobočij poraslih z akacijami, jaškov, rovov. Po teh značilnostih smo bili znani tudi kot črna dolina. Nasprotje rudarjenju predstavljajo gozdovi, ki obsegajo več kot polovico površine občine, s krajinskima parkoma Kumom in Mrzlico, z botaničnimi in krajinskimi posebnostmi.
Delo v rudniku in tovarnah je oblikovalo tudi ljudi. 'Šiht' jih je naredil trde in zaprte. Svojo dušo, mehkobo in ideje so polno zaživeli šele po 'šihtu' z umetniškim ustvarjanjem, z begom na pobočja zelene Mrzlice, Kuma, Planine, z druženjem na kolonijskih dvoriščih, v Delavskem domu, Zasavskemu muzeju, galeriji, v številnih društvih.
Tako kot smo v preteklosti sloveli po premogu, slovimo še danes po vrsti odličnih glasbenikov, literatov, slikarjev, kiparjev, pevskih zborih, delavski godbi itd. Čas rudarjenja v Trbovljah se počasi izteka. S postopnim zaprtjem rudnika bo končano več kot dvestoletno obdobje rudarjenja. Zamenjuje ga razvoj novih dejavnosti, usmerjenih v prihodnost in razvoj doline in ljudi. Pred nami je novo obdobje, ko bo potrebno zamenjati delo, navade, način razmišljanja, a ob tem ohraniti korenine, spoštovati preteklost in ohraniti ljubezen do umetnosti, do glasbe, do ustvarjalnosti. In kot je zapisal avtor Ludvik Mrzel:
''Kdor je bil enkrat doma v Trbovljah, bo težko pod soncem našel drugo domovino, zakaj vse, kar je doživel lepega, dobrega in gorja v tej kraljici naših črnih dolin, pojde z njim do konca življenja. Beseda Trbovlje bo zmeraj ostala kakor svetel spomin, kakor prijetno upanje srca, kakor edini, poslednji cilj.''