Nad zaselkom Hrastno stoji nekoliko zamaknjeno podružnična cerkev sv. Duha na Vihru. Njena zgodovina je zelo zapletena. Cerkev je razmeroma zgodaj izpričana in je ena najstarejših podružnic v šentrupertski župniji. V listini je kraj Viher prvič imenovan 1275. leta. Polkrožni romanski portal v južni steni ladje dokazuje, da je cerkev stala že v 13. stoletju. Starejšemu svetišču je bila ladja prizidana že pred letom 1644, ko so v njej postavili dva lepa renesančna oltarja. Leta 1823 sta bila prizidana še zvonik in zakristija, v ladji pa so 1836. leta prvotni lesen strop nadomestili z oboki.
Svetišče je enotno, sezidano iz ene zamisli v obliki starih slovenskih gotskih cerkva s petosminskim zaključkom in rebrastim obokom. Šilastoločni slavolok loči svetišče od ladje, ki je bila večkrat prezidana. Svetišče in slavolok sta poslikana s freskami, slavolok tudi na ladijski strani. Naslikane so bile okrog leta 1520 in predstavljajo skupaj z ostanki fresk v šentrupertski cerkvi in na Okrogu posebno stilno skupino, vezano na freske v Podpeči pri Moravčah. Pravi kuriozum pa je freska na severni strani svetišča, kjer je upodobljen apostol Jakob v civilni obleki kot romar, kar kaže na to, da je v tej figuri skrit donator fresk.
Glavni oltar je iz leta 1753, pomembnejša pa sta stranska oltarja z letnico 1644: desni je posvečen štirinajstim pomočnikom v sili in levi sv. Ani. Oba sta primer skromne, a stilno neoporečne rezbarske delavnice z oznako H.G.G. (Hans Georg Geigerfeld), ki je med leti 1641 in 1655 izpričana tudi v drugih podružnicah na območju Mirnske in Ribniške doline. Domnevno je ta delavnica začetnica razbarske smeri zlatih oltarjev, ki se je ob koncu 17. stoletja razvila v bujnih akantusovih tabelnih oltarjih in je imela sedež nekje na Dolenjskem, najbrž v Novem mestu.