Z ustanovitvijo novomeškega kapitlja leta 1493 se je politična oblast habsburške dinastije prenesla v novomeško pokrajino, gospodarski tokovi iz Benetk in Ogleja pa so se preusmerili iz mirnsko-trebanjske pokrajine proti Novemu mestu in naprej po dolini reke Krke. Dohodki kanonikov so bili v prvi vrsti vezani na priliv sredstev iz župnij, inkorporiranih kapitlju. V času, ko je bil Kapitelj ustanovljen, je bila šentruperška župnija ena najbogatejših na ozemlju današnje Slovenije. Kapitelj je zrasel na deblu šentruperške župnije, ki ga je napajala s svojimi dohodki štiri stoletja. Dediči prvega novomeškega prošta, šentruperškega župnika in dolenjskega arhidiakona Jakoba Auerspergerja so si zelo prizadevali, da bi delili blagostanje šentrupeške župnije z novomeškim kapitljem. Zaradi tega so se s prošti zapletali v dolgotrajne pravde. Le Jurij Frančišek Ksaver pl. Marotti, novomeški prošt med leti 1715 in 1740, je dobrih dvesto let po ustanovitvi kapitlja globoko posegel v razmere šentruperške župnije z gradnjo romarske cerkve na čast svojemu patronu Frančišku Ksaveriju na Veseli Gori.
Cerkev je zasnovana na osmerokotnem tlorisu, ki mu je na zahodni stranici prizidano svetišče, na južni in severni pa stranski kapeli. Zvonika stojita izven osrednjega tlorisa, diagonalno zasukana na glavno os, skupaj s kupolami pa ustvarjata vtis slikovite stavbne gmote, ki predstavlja samosvojo arhitekturno rešitev v času cvetočega baroka na Slovenskem. Cerkev se ponaša tudi z odlično sočasno opremo, z glavnim t.i. okvirnim oltarjem iz kroga novomeške delavnice zlatih oltarjev, s slikami naših osrednjih baročnih slikarjev, Sv. Janez Nepomuk Fortunata Berganta, Smrt sv. Jožefa in Sv. Frančišek Saleški Valentina Metzingerja, ter freskami Antona Tuška, edinimi, s katerimi se ta slikar umešča v slovensko baročno freskantstvo. Na pevskem koru so ohranjene znamenite Göblove orgle iz leta 1751.