Cerkev Marijinega vnebovzetja v Trebnjem stoji na mestu starejše cerkve, ki je bila prvič omenjena že leta 1170. V 11. stoletju, v času koroških vitezov Trebanjskih, takratnih lastnikov trebanjskega gradu, je župnija pripadala Ogleju. Potem je bila dolgo »cesarska fara«, leta 1617 je bila priključena stiškemu samostanu. Že v času Rimljanov naj bi bilo tu Jupitrovo svetišče.
Sedanjo triladijsko stavbo so zgradili l. 1443 v stilu pozne gotike s tipičnim vitkim zvonikom s šilasto gotsko streho, ki še sedaj predstavlja dominantno in vizuelno nepogrešljivo komponento Trebnjega. Leta 1645 je bila preobokana, v drugi polovici 18. stoletja pa so ji dodali novo svetišče. Glavni oltar je delo rezbarja Janežiča s sliko Matevža Langusa Marijino vnebovzetje. Križev pot je prav tako Langusovo delo, v prezbiteriju pa so Koželjeve freske. V istem stilu je zelo lepo obokana tudi klet pod župniščem, kjer je zdaj urejena kapela.
Iz rimske dobe je v vežo cerkve vzidan relief treh poprsji, v župnišče pa je vzidan del napisnega kamna iz Jupitrovega svetišča. Cerkev so v času Turkov obdali z obzidjem, ki zdaj ni več vidno.
Na svečenico, 2. februarja 1854 je imel v cerkvi škof Friderik Baraga slovesno ponfitikalno mašo in birmal vnuka svoje sestre Amalije. Pred cerkvijo stoji Baragov kip, delo kiparja Franceta Goršeta iz leta 1978 ter evharistični križ. Na severni fasadi je zanimiv spomenik padlim iz I. svetovne vojne, v župnijskem parku pa spomenik zamolčanim žrtvam II. svetovne vojne.