Župnija v Mokronogu je bila ustanovljena leta 1649, morda pa tudi tri leta prej, saj je bila prezentacijska listina prvoimenovanemu župniku v Mokronogu Ivanu Walleju izdana že 20. aprila 1646. Leta 1753 je župnija pripadla goriški nadškofiji, s čimer se je končalo gospostvo oglejskega patriarha v teh krajih. 1784. leta je bila vključena v ljubljansko škofijo in leta 2006 v škofijo Novo mesto.
Cerkev sv. Tilna je seveda mnogo starejša od mokronoške župnije, saj je zanesljivo izpričana že leta 1349 oziroma leta 1364, ko je še spadala v šentrupertsko župnijsko središče. Prvotna cerkev je bila večkrat prezidana in v različnih stilnih obdobjih predelana. Tako je 10. septembra 1811 škofijski ordinariat od občine zahteval, naj popravi že močno razmajano in razpokano trško cerkev, da ne bo ogrožala življenja vernikov. Toda še predno so se lotili popravila, se je cerkev leta 1815 zrušila. Novo cerkev so začeli zidati leta 1822 na kraju, kjer je že prej stala cerkev. Dve leti kasneje, leta 1824, je bila cerkev sv. Tilna dograjena in opremljena, 23. decembra 1832 pa jo je škofijski ordinariat proglasil za župnijsko. Pomembnejšemu dogodku za župnijsko cerkev smo priča leta 1897, ko so bile nabavljene nove pnevmatične orgle, prve te vrste na tedanjem Kranjskem, ki jih je izdelal Franc Goršič v Ljubljani. Naslednjih temeljitejših posegov na cerkvi so se lotili leta 1910, ki so naslednje leto sicer nekoliko zastali zaradi velikega požara, ki je pustošil po Mokronogu, toda že 22. julija 1913 so postavili nov marmornat oltar, ki ga je izdelal kamnosek Vatovec. Omeniti velja še zidavo novega zvonika leta 1940, ki ga je po načrtih arhitekta Ivana Valentinčiča zgradil Franc Krištof z Mirne. Notranjščina cerkve je barokizirana; podobo sv. Tilna v glavnem oltarju je naslikal Matevž Langus, v levem stranskem oltarju Henrika Šantel, slika v desnem stranskem oltarju pa je iz bližine slikarja Antona Postla. Križev pot je naslikal Tomaž Perko.