Ime Chiopris sega v leto 1230 in velja za prvo naseljeno mestece iz obdobja Langobardov. V srednjem veku je grof d’Arcano od oglejskega patriarha v dar prejel vilo Teupris. V okolici cerkve, ki sega v čas pred 14. stoletjem, je nastala prva naselbina (imenovana Zenta). Leta 1357 je naselje opustošila patriarhovska vojska, leta 1471 pa Turki. Viscone, ki je prvič omenjen v dokumentu iz 1020, je nastal v bližini pomembne rimske prometne poti. Mejni ozemlji Chiopis Viscone imata razgibano zgodovino; Viscone je najprej pripadal goriškim grofom, pozneje pa avstrijski rodbini; zapovrstjo so si ga lastili različni »gospodarji«. Po Dunajskem kongresu leta 1815 sta bili mesteci združeni.
Do danes sta ohranili podeželski značaj, v njiju pa lahko vidimo zanimive primere sproščene in tipične arhitekture furlanske nižine s portali, ki gledajo na cesto, in hiše z dvoriščem. Sta odličen kraj za sprostitev vseh, ki radi uživajo na prostem; senčni brestovi, javorjevi, hrastovi in robinji gozdovi krasijo hudournik Corno in reko Idrijo, primerni pa so za ježo s konji. Številne vrste ptic so pravi užitek za opazovalce ptic in fotografe narave.

Župnijska cerkev, posvečena sv. nadangelu Mihaelu, ima podolžni tloris. V središču so portal, mozaična dekoracija glavnega svetnika in končni timpanon na pročelju. Zvonec je pritrjen na steno stavbe. Oltarji so posvečeni Jezusu Kristusu, devici Mariji, žalostni Materi božji in posvečenemu kipu sv. Antona. Zanimive oltarske podobe so pripisane P. Bainvilleju, najboljše delo pa je Pacassijev oltar, prav tako pa ne gre spregledati presbiterija in ciborija, ki sta poslikana s freskami P. Toninija.